Genetičarka, ki je razkrila genom Hitlerja: DNK ne more upravičiti tega, kar je storil

Pred kratkim je kot bomba v javnosti odjeknila novica, da je skupina raziskovalcev pridobila in preučila genetski material nemškega nacističnega voditelja Adolfa Hitlerja. O tem smo poročali tudi mi.

Raziskovalci so iz njega izluščili, da je Hitler morda trpel za redko genetsko boleznijo in kazal možnost za nevropsihološke motnje, kot sta na primer avtizem ali bipolarna motnja.

Odkritje in razkritje pa je v javnosti sprožilo tudi plaz vprašanj in očitkov – od vprašanja, ali je etično razkrivati genetske podatke umrlih, do očitkov, da bi razkritja lahko služila kot nekakšno "genetsko upravičevanje" ne le zločinov, ki so bili storjeni v imenu Hitlerjeve politike, pač pa celo ekstremnih politik in dejanj nasploh.

Tudi o tem smo se pogovarjali z avtorico raziskave, profesorico Turi King z britanske univerze Bath, eno vodilnih britanskih in svetovnih strokovnjakov za genetiko.

Malce zgodovinskega ozadja

Adolf Hitler, nacistični diktator, ki je s svojo nacionalsocialistično in rasistično politiko ter megalomanskimi načrti Nemčijo, Evropo in svet pahnil v najhujšo morijo v zgodovini, je eden najbolj preučevanih ljudi vseh časov.

Znanstveniki z različnih področij si prizadevajo pojasniti "fenomen Hitler" in ga osvetliti z različnih zornih kotov.

V srži teh preučevanj velikokrat stoji Adolf Hitler – človek. Predvsem njegova osebnost.

Številne knjige in študije o njej temeljijo predvsem na pričevanjih ljudi iz njegove bližine in na skopem številu ohranjenih dokumentov.

Eno bistvenih, a doslej neodgovorjenih vprašanj pa je bilo, ali bi Hitlerjevo osebnost lahko razložili tudi z biološkimi faktorji – recimo boleznimi ali genetiko.

Problem je predvsem v tem, da o biologiji Adolfa Hitlerja ni znanega skoraj ničesar.

Zoglenele ostanke njegovega trupla so po vojni skrivaj odnesli v Moskvo in jih, razen spodnje čeljusti in delčka lobanje uničili, medicinskih dokumentov o njegovem zdravstvenem stanju pa skoraj ni bilo, ker so jih nacisti večinoma uničili.

Zato je bilo odkritje njegovega genoma veliko presenečenje. Že zgodba o tem, kako so ga znanstveniki pridobili, zveni kot triler.

Vaše odkritje je bilo brez dvoma osupljivo, rekel bi celo presenetljivo. A prvo vprašanje, ki mi je prišlo na misel, je: ali je bilo nedvomno dokazano, da gre za Hitlerjevi DNK in kri?

Tudi zame je bilo to prvo vprašanje – kako sploh vemo, da je to res Hitlerjeva kri? In tukaj pridejo skupaj genetski in negenetski dokazi.

Prvo vprašanje je: “Od kod to izvira?”

In to je pravzaprav zelo zanimiva zgodba. Očitno je bil vir polkovnik Roswell Rosengren, ki je bil med drugo svetovno vojno tiskovni predstavnik takratnega vrhovnega zavezniškega poveljnika v Evropi, kasneje predsednika ZDA Dwighta D. Eisenhowerja.

Rdeča armada je takrat stražila (Hitlerjev; op. p.) bunker. Zelo malo ljudi je imelo dostop vanj.

Lahko si predstavljate: bilo je po vojni, ti mladi možje pa so se uspeli prebiti v bunker, kjer si je Hitler vzel življenje. In začeli so jemati spominke.

Eden od spominkov, ki jih je Rosengren vzel, je bil kos kavča, na katerem si je Hitler vzel življenje – in kar je ključno, na njem so bile sledi krvi.

Ta kos je odnesel domov v ZDA, kjer ga je družina desetletja hranila v sefu, preden so ga prodali muzeju.

Tako sem si rekla, “v redu, izvor se zdi verodostojen. Je videti, kot da res gre za tisti kavč?”

To lahko preveriš – tkanina je bila precej značilna, in če pogledaš stare fotografije kavča, kjer je Hitler umrl, se ujema. Torej to je videti dobro.

Je DNK videti stara? Če bi kdo vse to ponaredil in nedavno polil svežo kri, bi DNK to pokazala – bila bi drugačna.

V našem primeru pa je bila degradirana, kar je bilo pričakovano.

Nato smo naredili analizo kromosoma Y, dela DNK, ki se prenaša samo po moški liniji.

Primerjali smo ga z DNK Hitlerjevega sicer zelo oddaljenega sorodnika po moški liniji, ki živi v Evropi. In ujemanje je bilo popolno.

Moje znanstveno razmišljanje je bilo nato: "Ampak kako redka je ta kombinacija?” Izredno redka.

V nobeni običajni forenzični bazi podatkov za Y-kromosome je ne najdemo – torej je zelo redka.

In potem se vprašaš: “Je možno, da je kak drug Hitlerjev moški sorodnik prišel v strogo varovan bunker, šel do kavča in tam pustil kri?”

Možnost za kaj takega je izjemno majhna. Zato lahko z veliko gotovostjo rečemo, da gre res za Hitlerjevo kri.

Eno izmed odkritij, ki je – če tako rečem – pretreslo javnost, je bilo, da obstaja verjetnost, da je Hitler trpel za redko genetsko boleznijo, Kallmannovim sindromom, zaradi katerega bi lahko imel nenormalno razvite genitalije.

Ja, ima izbris (delecijo) v genu, za katerega že vemo, da je močno povezan s Kallmannovim sindromom.

Kot genetičarka pa sem prva, ki bo povedala, da samo zaradi te delecije lahko rečemo, da je Hitler imel neko obliko Kallmannovega sindroma – ne moremo pa vedeti, kako se je to pri njem dejansko izrazilo.

Sindrom ima lahko širok spekter simptomov – nizek nivo testosterona, nenormalen razvoj genitalij –, vendar ti DNK tega ne more povedati natančno.

Zadeva postane res zanimiva, ko povežeš genetske ugotovitve z zgodovinskimi podatki.

Obrnila sem se na zgodovinarja, dr. Alexa J. Kaya, ki se je sicer projektu pridružil nekaj let za menoj.

Vprašala sem ga: “Ali o tem obstaja kakšna zgodovinska dokumentacija?”

In omenil je, da obstaja dokument iz časa, ko je bil Hitler v zaporu, ki omenja desnostranski kriptorhizem – torej nespuščeno modo.

Potem so tu govorice iz prve svetovne vojne, da so se iz njega vojaki norčevali zaradi nerazvitih genitalij.

Torej – DNK pove, da je imel neko obliko Kallmannovega sindroma, a ne more povedati, kako točno se je to izrazilo.

Jasno je, da je šel skozi neko obliko pubertete – glas se mu je poglobil –, a vse to se sklada z zgodovinskimi podatki o njegovem telesu.

Treba je torej povezati obe vrsti dokazov, kar je zelo pomembno.

Raziskava je pokazala tudi Hitlerjevo nagnjenost k duševnim motnjam ...

Da, zelo visoko. Gre za tako imenovano poligensko oceno (angleško: polygenic score).

Je to povezano s Kallmannovim sindromom?

Ne. To sta dve ločeni zadevi.

Gre za analizo njegovih poligenskih ocen za nevrološke in duševne bolezni. Postopek poteka tako, da se vzame veliko ljudi z določeno motnjo in se preveri, katere genske različice imajo – mislim na različice, ki jih pri ljudeh brez teh motenj najdemo veliko redkeje.

Te bolezni so poligenske in večfaktorske – torej gre za mnogo genskih dejavnikov, od katerih vsak sam po sebi le malenkostno vpliva na možnost razvoja bolezni.

Poleg DNK igrajo pomembno vlogo tudi življenjske izkušnje, vzgoja, družbeni kontekst.

Ko pogledamo Hitlerjevo DNK, je presenetljivo, da je v zgornjem enem odstotku za shizofrenijo, bipolarno motnjo in avtizem.

To ni diagnostično. Izračunali smo, da je imel približno pet odstotkov možnosti, da bi v življenju ob takšnem genetskem zapisu prejel diagnozo.

A ponavljam: rezultat raziskave še ni diagnoza. Gre za genetsko predispozicijo. Ne pomeni, da je v resnici te motnje tudi imel.

Pomembno je, da so že v njegovem času, pa tudi pozneje, medicinski biografi domnevali, da je morda imel te motnje – torej to ni nekaj novega.

A res poudarjam: DNK je le majhen košček v sestavljanki o tem, ali se neka motnja dejansko izrazi, saj je vpletenih ogromno drugih dejavnikov.

In še nekaj ključnega: nič v Hitlerjevi DNK ne more upravičiti tega, kar je storil.

Prav tako ni deloval sam. Imel je stotisoče pomočnikov. In če kaj, potem ravno to kaže, da njegova DNK ni bila odločilna – saj so bili vključeni ljudje z zelo različnim genetskim zapisom.

Zato je pomembno poudariti: DNK je le majhen del slike. Na podlagi DNK ne moremo postaviti diagnoze.

Obstajajo pomisleki, da bi se te ugotovitve lahko zlorabile ali da bi lahko vodile v stigmatizacijo ljudi z nevrološkimi motnjami. Kakšno je vaše mnenje?

Zelo pomembno vprašanje. Samo zato, ker ima nekdo določeno motnjo, še ne pomeni, da bo postal nasilen.

V resnici so ti posamezniki pogosteje žrtve nasilja, ne storilci. In nič v Hitlerjevem genomu ne upravičuje genocida, ki ga je izvedel.

Res se trudimo opozoriti, da z DNK ni mogoče upravičevati Hitlerjevih dejanj – in da ljudje z omenjenimi motnjami nikakor niso bolj nagnjeni k nasilju.

Kot rečeno – bolj verjetno je, da bodo oni sami žrtve. Zato o nevarnosti stigmatizacije govorimo zelo odkrito in jasno – teh sklepov ni mogoče kar potegniti.

Kje so, po vašem mnenju, etične meje pri objavljanju genetskih podatkov zgodovinskih osebnosti?

S tem sem se zelo obremenjevala, ko so me povabili k projektu.

Pomislila sem: “Počakaj malo – saj gre za enega najbolj preučenih ljudi v zgodovini.” Knjige, televizijski programi ... v Združenem kraljestvu imajo nekateri programi praktično celodnevne dokumentarce o Hitlerju. Gre za ogromno zanimanje.

DNK je le še en vir informacij – kot bi našli njegov dnevnik. Ljudje imajo predstavo, da je DNK čudežno orodje, ki bo razkrilo vse. A to ni res. In ta projekt to lepo pokaže – DNK ne pove vsega.

Pomislila sem tudi na to: tisočem arheoloških in zgodovinskih okostij, vključno z Beethovnom, so že sekvencirali celoten genom. Zakaj bi bil Hitler neka mistična izjema?

In kdo sploh določa, čigavo DNK lahko analiziramo in čigave ne? To je zelo nevarno področje odločanja. Zato sem se odločila: "V redu, vključila se bom."

Poleg tega pa – ko je bila ta tkanina z DNK ponujena v analizo, sem vedela, da jo bo nekdo tako ali tako analiziral.

Bolje, da to naredimo resno, natančno in strokovno ter obenem uporabimo kot priložnost, da javnosti razložimo, kaj DNK zmore – in česa ne.

Kaj pa to pomeni za prihodnost?

Mislim, da je pomembno pokazati, da je DNK kot še en vir, ki doda dodatno plast razumevanja preteklosti.

Na primer, v Združenem kraljestvu sem znana po tem, da sem vodila identifikacijo posmrtnih ostankov Richarda III., ki so jih po stoletjih našli in s pomočjo DNK potrdili, da gre res zanj.

DNK ne razkrije vsega, ni čudežna rešitev, a doda pomembne informacije k temu, kar že vemo.

Širše gledano pa nam področje genetike odpira nova spoznanja o razvoju bolezni skozi čas, selitvah ljudi, evoluciji živali in rastlin ... Gre za res izjemno zanimivo področje raziskovanja.